Reševanje iz ruševin
Linija, odvita v porušeno konstrukcijo, ki ohranja stik med iskalci in površjem skozi ruševine, ki jih noben radijski signal ne prebije.
Štiri okolja, kjer je izguba stika pod zemljo težava, ki jo je vredno rešiti.
Ko je čas med »nekaj je narobe« in »na površju vedo« celotna težava.
Reševanje pod zemljo temelji na informacijah, ki jih mora nekdo prinesti ven in nato spet nazaj noter. Vsaka odločitev čaka na eno pot tja in nazaj. Linija do mesta nesreče to spremeni v pisno izmenjavo, ki jo površje bere sproti, in ne v poročilo, ki se ga je nekdo spomnil, ko je prišel na dnevno svetlobo.
Dolgi vstopi, globoki sistemi in tabor na površju, ki bi raje vedel kot ugibal.
Na večdnevnem prodiranju površje večino časa preživi brez informacij, podzemna ekipa pa del svoje energije porabi za poti, opravljene samo zato, da se preda sporočilo. Stalna linija po glavni poti spremeni obliko celotne odprave: kratka sporočila in meritve, temperatura in vlaga s svetilnikov ali kratki zapiski merilca, dosežejo površje sproti, načrti se spremenijo brez kurirja, ura zamude pa začne teči od nečesa boljšega kot ugibanje.
Turistična jama ima osebje, obiskovalce in dolžnost skrbnosti. Vse to pod zemljo.
Pot za obiskovalce je stalna, zato je to najlažja vrsta namestitve: linija sledi obstoječi poti in tam ostane. Prinese pa možnost, da vodnika dosežemo sredi ogleda, da nezgodo daleč od vhoda obvladamo brez predhodne evakuacije celotne poti in da oseba najgloblje v jami ni tudi tista, ki jo je najtežje priklicati.
Ista težava, drugačen strop.
Delovno čelo napreduje in z njim točka, kjer se komunikacija konča. Polaganje linije sproti z napredovanjem del ohranja čelo povezano, ne da bi čakali, da ga dohiti stalna namestitev. Radio deluje v prostih pasovih; nacionalna pravila preverimo pred namestitvijo.
LoCave je narejen za jame. A fiber linija, dovolj lahka, da jo en sam človek odnese noter in odvije, je uporabna povsod, kjer je povezava potrebna hitro in kjer infrastrukture ni. Spodnje slike so konceptne ilustracije, izdelane za raziskovanje te ideje. Prikazujejo možnosti, ne namestitev.
Linija, odvita v porušeno konstrukcijo, ki ohranja stik med iskalci in površjem skozi ruševine, ki jih noben radijski signal ne prebije.
Začasna povezava vzdolž delujočega predora med pregledom ali deli, položena in pobrana brez poseganja v stalno napeljavo.
Nadzor in komunikacija vzdolž trase, ki je dolga, ozka in daleč od katerega koli omrežja.
Kilometer fiber s koluta poveže terenski tabor z deloviščem, ne da bi bilo treba čakati na izkop.
Povezava med objekti in instrumenti na terenu, kjer izkop za stalni kabel ni mogoč.
Linija, napeljana skozi krošnje za ekipe, ki delajo daleč zunaj radijskega dosega, pod pokrovom, ki onemogoča tudi satelitsko zvezo.
Senzorji in krmilniki namakanja, povezani po zemljiščih, kjer je mobilna pokritost slaba, izkop pa drag.
Vmesna povezava skozi bivalni modul, kjer so poti kablov določene, masa omejena in za drugo napeljavo ni prostora.
Najdlje, kamor je bila ideja pripeljana na papirju: ista hitro polagljiva linija, položena po površju brez sleherne infrastrukture.
Vseh devet slik v tem razdelku je konceptnih ilustracij. Primeri uporabe nad njimi to niso. Za tiste je LoCave narejen in v njih preizkušen.
Ljudje, ki so nam povedali, česa manjka, in po katerih je sistem oblikovan.
Prostovoljne in poklicne ekipe, ki potrebujejo linijo, kakršno je mogoče položiti pod časovnim pritiskom, v temi in v opremi, ki jo že nosijo.
Skupine, ki jamski sistem raziskujejo leta in pri katerih cena opreme odloči, ali gre oprema zraven ali ostane v skladišču.
Raziskovalci s svetilniki pod zemljo, katerih meritve temperature in vlage se danes zbirajo tako, da gre nekdo ponje.
Pošljite nam načrt, opis lokacije ali zgolj težavo. Odkrito vam bomo povedali, ali je LoCave prava rešitev, tudi če ni.